|
||||||||||||||
 |
||||||||||||||
|
|
|
|
|
 |
|
|
| |
SUPERMAMI, oktober 2006, str. 22/23 UČENJE TUJIH JEZIKOV V ZGODNJEM OTROŠTVU DA ALI NE?
Vsi starši želimo, da bi naši otroci zrasli v zdravo osebnost, ki je v največji meri razvila svoje potenciale. Znanje tujih jezikov je nedvomno eno tistih področij, ki je v modernem svetu izredno cenjeno in iskano in odpira mnoga vrata. Mnoge jezikovne šole ponujajo tečaje za otroke. Vpis je možen že od tretjega leta dalje. Ponekod celo od drugega. Zgodnje učenje tujega jezika poteka že v vrtcih. Programi so zasnovanina otrokovi igri in svetu pravljic. Izkušeni profesorji, ki radi delajo z otroki, uporabljajo razne pedagoške pristopein metode ter mnoge pripomočke, od učbenikov do zgošščenk in celo lutk, ugotavljajo ugoden vpliv zgodnjega učenja tujega jezika na otrokov umski razvoj. Obljubljajo, da bodo otroci, ki se zgodaj učijo jezika, boljši v izražanju od svojih sovrstnikov, imeli bodo bogatejši besedni zaklad ter razvili pozitiven odnos do jezika. Sliši se obetavno in vredno zasoljene cen. Pa je vse to res? Ob vsem tem se zastavlja vprašanje, kako kmalu lahko otroka zalčnemo poučevati drug jezik in kako bo to vplivalo na razvoj njegovega materinega jezika. Ali je učenje pri štirih letih ali manj res smiselmo ali gre le za praznjenjedenarnic na račun starševske nevednosti? Poglejmo obe plati medalje. Mnogi pedagogi menijo, da otrokom učenje tujega jezika v pravilnih okoliščinah in na pravilen način ne povzroča nobenih težav in ne ovira njihovega umskega razvoja. Le-ti zagovarjajo številne raziskave, ki kažejo na to, da o naših sposobnostih odloča predvsem kvaliteta zodnjega okolja. Starši se ne smejo bati, da bi svojega otroka na ta način preveč obremenili, saj mladi otroški možgani vpijajo informacije bistveno hitreje in z manjšim naporom kot možgani odraslega, in v primeru, da pride do prenasočenosti, avtoomatično prenehajo sprejemati informacije. Da bi otroški mmožgani izkoristili ves svoj potencial, je potrebno otroku ponuditi dovolj spodbud in priložnosti za učenje. Zato zagovorniki te teorije pravijo, naj starše ne skrbi, da bi mu ponudili preveč, ampak da bi mu ponudili premalo. Najmlajši učenje dojemajo kot pot k spoznavanju življenja in svoje okolice. Učenja kot takega se ne zavedajo, zanje je to le sredstvo, da dosežejo to, kar želijo, in potešijo svojo radovednost. Otrok se ne zaveda, da se uči jezika, in to ni njegov cilj. Zato ootroku in predvsem njegovim staršem v najzgodnejši stopnji poučevanja (od drugega leta dalje) ponujajo jezikovne tečaje kot način za doseganje uspehov pri igri, spoznavanje življenja in poimenovanje drugih stvari v tujem jeziku. Na vprašanje, kdaj je primerno otroka začeti učiti tujega jezika, pa odgovarja prof. Vera Boštjančič Turk: ‘’Vsekakor šele pri šestem ali sedmem letu. Takrat lahko otrok pod vodstvom jezikosslovca, ki ve kako jezik graditi, sprejema in se uči tujega jezika na način, ki ustreza njemu; skozi igro, pesmice ali filme, ne ve pa, da v resnici sprejema jezik organizirano in ga gradi. Zato se tujega jezika seveda nauči dobro. Jezik je seveda pojav, ki ga je treba sprejemati najprej po senzorično-čutnem kanalu, kot glasbo.’’ (Informacije ljudje sprejemamo skozi senzorični in racionalni kanal. Senzorični kanal je pri majhnih otrocih bolj razvit, zato lahko pobirajo vse fonetične posebnosti tujega jezika. V letih šolanja, ko podatke sprejemamo skozi racionalni kanal, se ta kanal širi, medtem ko de senzorični kanal oži in počasi zamira.) ‘’Lingvist, ki uči, pa ga racionalno gradi. Štiriletnega otroka racionalno še ni mogoče voditit, poleg tega bo v spomin spravil malo informacij, zato je smiselno, da se otrok začne učiti tujega jezika šele pri 6, 7 letih. Dolgoletne izkušnje profesorice in prevajalke Vere Boštjančič Turk (Jezikovni center International) govorijo takole: ‘’Sama imam tri in pol leta starega vnučka. Ko ga skušam naučiti kakkšno tujo besedo, jo v hipu pozabi. Toliko o efektivnosti. Jasno je, zakaj. Tak otrok ima vključene vse tipalke in čute. Naučiti se mora o vsem, kar ga obdaja; slovenski jezik, primerno odzivanje na okolico… Česa ne razume ali ne potrebuje, bo pozabil. Zato ne vidim razloga, zakaj bi ga nadlegovali še s tujim jezikom, ko pa je tikaj še toliko stvari, ki se jih mora pred tem naučiti. Ura ali dve učenja jezika na teden nima nobenega smisla.Žalostna sem, ko vidim, kaj se dogaja, kako razne jezikovne šole poskušajo na račun lahkovernosti staršev zaslužiti denar. Starši šolam zaupajo, zaupajo v njihovo strokovnost in zato vpisujejo svoje štiriletnike v tečaje. Popolnoma nekaj drugega pa je učenje tujega jezika v naravnem okolju, kjer otroci izkoristijo svoje možgane, ki so močno sprejemljivi za nova učenja. V tujem okolju se otroci hitro znajdejo. Predvsem so v tujem ookolju veliko dlje, vsaj šest do osem ur na dan so v stiku s tujim jezikom. Tu se tujega jezika naučijo intuitivno, ne da bi se spraševali o pomenu besed, slovničnih pravilih. Otroci se ne ustavljajo ob besedah, ki jih ne razumejo, temveč iz znanih besed skušajo razumeti pomen. Tako se naučijo razmišljati v tujem jeziku in ga zato izredno hitro osvojijo.’’ IN NAMESTO ZAKLJUČKA Vredno je vedeti, da je otrok v svoji najzgodnejši dobi izredno dojemljiv in prilagodljiv. Dobro je, če naravno vedoželjnost otroka spodbujamo tudi z zanimanjem za tuje jezike.Ne glede na to, kdaj in zakaj se boste odločili vpisati svojega otroka v angleško igralno urico in koliko boste plačali zanjo, pomembno je, da de boste tako starši in otroci ob tem dobro počutili. Ne eden ne drugi ne pričakujte preveč, razen simpatično preživetega časa in pa dragega računa. Petra Bališ Viri: Fistrovič, K. in Kordaš, M. 1962. Tuji jeziki za otroke. Ljubljana: DZS. Marjanovič – Umek, L. 1990. Mišljenje in govor predšolskega otroka. Ljubljana: DZS. DELO, marec 2001: Džungla jezikovnih šol 'Kaj pravijo številke Britanskega sveta' Izpiti Univerze Cambridge so pri nas edino kvalifikacijsko merilo – Primerjava učinkovitosti šol Samo v Ljubljani deluje trenutno nad 50 jezikovnih šol, prihajajo pa še nove, kot na primer Berlitz School in druge. Seveda pa je tako pridobljeno znanje lahko priznano le pri nas, ali pa tudi v širnem svetu. Kar zadeva mednarodna priznanja, za ta pri nas že od leta 1992 skrbi svetovno znana Univerza Cambridge, ki uspešnim kandidatom po vsem svetu uzdaja različna priznanja, spričevala in diplome. Med najbolj znanimi je FCE, First Certificate of English.Tako spričevalo, ki ga Univerza Cambridge na leto podeli od 700.000 do 800.000 kandidatom, katerih materin jezik ni angleščina, je priznanje, da le-ti obvladajo angleščino po angleških standardih. Izpiti so trikrat na leto: marca junija in decembra, medtem ko postopek zanje organizira Britanski svet. Prvi preizkus znanja, ki ga pri nas in v svetu opravlja Univerza Cambridge, je tako imenovani PET (Preliminary English Test). To je neke vrste uvodni izpit, namenjen zlasti otrokom in mladini, ki se je že nekaj let učila angleščino. Kdor opravi ta izpit, dobi zelo dober občutek, kako drugačno znanje pričakujejo angleški izpraševalci od naših. Kandidati za PET hitro ugotovijo, da je jezik treba obvladati nne le slovnično, kakor ga po večini učijo naše redne šole, ampak mora slušatelj jezik obravnavati aktivno, kar pomeni, da ga mora znati poslušati, razumeti, interpretirati in se v njem ustvarjalno izražati. Tudi struktura izpita PET je sestavljena v tem smislu in obsega štiri dele: poslušanje in branje z razumevanjem, pisanje kompozicij, uporabo jezika in testiranje razumevanja. Izpit se konča z intervjujem, v katerem izpraševalec navadno želi slišati od kandidatasamostojno mnenje o neki aktualni temi. Pri PET kandidati vidijo, kako je treba nadaljevati, zato je ta izpit odlična priprava na FCE, ki je preizkus znanja in potrdilo, ki odpira mednarodna vrata za nadaljnje šolanje na tujih univerzah, široko pa je priznan tudi v mednarodni trgovini, gospodarstvu in na vseh drugih področjih. Izpit FCE je torej dokazilo o dobrem znanju angleščine in pogoj tako v Evropi, kakor tudi v Ameriki (pa seveda Kanadi, Avstraliji in še kje…) za kakršnokoli mednarodno štipendijo, potem, kot rečeno, za nadaljni študij v teh državah, kakor tudi pogoj za bolje plačane službe. Seveda so po izpitu FCE še višje stopnje, kot na primer Advanced English ali še višji Proficency.Mnoga naša podjetja dandanes že zahtevajo od prosilcev za službe prav certifikat FCE in ne več samo tako imenovano aktivno znanje jezika. Večina jezikovnih šol v Sloveniji se zaveda koristnosti takih izpitov, zato poskušajo svoje slušatelje pripravljati nanje. Vendar vse šole niso usposobljene kandidate pripraviti na tak izpit. Slušatelji večidel sploh ne vedo, v kaj se v resnici podajajo. Mnogokrat, razumljivo, ne znajo oceniti, kaj so njihove resnične jezikovne potrebe in kje jih lahko najkvalitetnejše zadovoljijo. Nič čudnega potemtakem ni, da se nekateri ogrevajo celo za take jezikovne šole, ki ponujajo nekakšen jezikovni fast food. Resnica je, da na tem izobraževalnem področju pri nas še vedno vlada velika zmeda, ki se z ustanavljanjem novih in novih jezikovnih šol le še povečuje. Nobenih meril ni, razen tistih seveda, ki jih določajo od zunaj, kot konkretno Univerza Cambridge. Ministrstvo za šolstvo bi sicer tu ščasoma lahko poskrbelo za kvalifikacijsko lestvico takih šol, res pa je spet, da to zahteva veliko dela in najstrokovnejši pristop ter čas, ki pa ga ministrstvo spričo obilice drugih domačih problemov trenutno najbrž nima. A nekoč bo v interesu premnogih kandidatov, ki obiskujejo take šole ali se šele pripravljajo nanje, moralo prijeti tudi tega bika za roge. Vendar se nekateri dovolj zgovorni in pomembni kriteriji kljub temu vzpostavljajo. In to prek znanih statistik, ki jih objavlja - kar zadeva izpitne rezultate – Britanski svet. Tako na primer v poročilu o rezultatih zadnjih izpitov FCE navaja uspehe (ali neuspehe) sedmih ljubljanskih jezikovnih šol in še ocene znanja posameznikov, ki niso obiskovali nobene izmed teh šol. Statistika Britanskega sveta je dovolj zanimiva, da jo velja objaviti, ker nam vsaj za sedaj edina daje neko strokovno kvalifikacijsko podobo naših jezikovnih šol.CTJ: 44 kandidatov; 86,4% uspešno; 22,8% z odliko Babylon: 20 kandidatov; 90% uspešno; 20% z odliko International: 11 kandidatov; 100% uspešno; 45,4% z odliko Albion: 6 kandidatov; 83,3% uspešno; 33,3% z odliko Pionirski dom: 5 kandidatov; 100% uspešno; 20% z odliko Dialog: 5 kandidatov; 60% uspešno; 20% z odliko Doba: 2 kandidata; 50% uspešno; 0% z odliko
ŠTUDENT PRILOGA GETWORK, oktober 2003: SPRIČEVALA FCE, CAE, TOEFL – POTNI LIST ZA DOBRO SLUŽBO Znanje angleškega jezika je v današnjem svetu zelo pomembno. Slovenija hitro stopa v razviti svet in postaja njegov del: z njim se sporazumeva z angleščino, ki tako postaja nujni sestavni del osnovne izobrazbe vsakogar, ki želi uspešno delovati v življenju. Da zna angleško, mora dokazati – kako? S spričevalom FCE, CAE ali TOEFL. Kaj pomenijo te kratice? FCE je First Certifikate English, to je mednarodno spričevalo, ki potrjuje, da AKTIVNO obvladate angleški jezik. CAE je zahtevnejši izpit od FCE in je njegova nadgradnja, kratica pomeni Certifikate Advanced English. Oba izpita sta v pristojnosti Univerze Cambridge iz Velike Britanije in v organizaciji Britanskega sveta, izpitni roki pa so trikrat na leto, v decembru, aprilu in juniju. Kredibilnost teh izpitov je neizpodbitna, ker teste, ki jih opravijo kandidati, označijo s kodami in takšne ocenijo ocenjevalci iz Cambridga. TOEFL – Test of English as a Foreign Language je izpit, ki je potreben za pridobitev štipendije ali službe v Združenih državah Amerike.FCE in CAE navadno zahtevajo univerze ali delodajalci v Evropi in je mednarodno priznana kvalifikacija, ki odpira poti vsakomur, ki želi učinkovito napredovati v svetu – doma ali v tujini: priznava jo več kot 30 držav v Evropi. Tudi pri nas je vedno več podjetij in ustanov, ki vedo, kaj to spričevalo je: edini veljavni dokaz o aktivnem znanju angleškega. Preprosto potrebno ga je priložiti prošnji za delo. Jezikovni center International že vrst let kandidate uspešno prijavlja na izpite in je EDINA JEZIKOVNA ŠOLA V SLOVENIJI katere študenti 100% POZITIVNO opravijo vse izpite (statistika Britanskega sveta).
MANAGER, marec 1992: Uglaševanje ušesne membrane Po današnjih oglasih bi lahko sklepali, da je Slovenija dežela jezikovnih šol; poleg zares obilice delujočih se malodane vsak mesec odpre še kaka nova in vsaka ponuja obetavne, če že ne skorajda čudežne storitve. Toda ni bilo vedno tako – vsaj zasebnim jezikovnim šolam država vse do nedavnega ni dovolila dihati. A poiskali smo nekoga, ki ni le oral ledine na tem področju, temveč je uspešno prekobalil vse čudne čase že tam nekje od leta 1968 in ima že dolgo eno najuspešnejših jezikovnih središč v Sloveniji. Doyenka zasebnih Language schools O profesorici Veruški Boštjančič Turk lahko rečemo, da je doyen tovrstne zasebne dejavnosti. Ko je pred četrt stoletja začela poučevati tue jezike, je bilo zanimanje za njen učni krog skorajda pri priči izjemno. ¨Čeprav sem začčela v zelo skromnih razmerah, a precej drugače kot drugi, so se hitro zbrali slušatelji. In to iz vseh plasti, največ vendarle zdravnikov, inženirjev, direktorjev in – otrok. Velikokrat sem se spraševala zakaj. Takrat so imele izključni monopol in ves državni blagoslov delavske univerze, Center tujih jezikov ter Pionirski dom Zdi se mi, da so bili ljudje zares veseli, ker je zapihal z mojo soloventure drugačen, svež veter.¨Boštjančičeva pravi, da se je, med drugim, takrat v nasprotju in v veselje slušateljev, najprej potrudila, da je bilo v tečajih največ do deset ljudi (v državnih šolah se jih je kar trlo). ¨A prav to je zahtevala tudi moja metoda. Seveda so se pri oblasteh kmalu začele težave. Zavod za šolstvo mi sicer ni mogel neposredno prepovedati opravljanja te dejavnosti, je pa zato na primer ukazal ravnatelju šole, v kateri sem imela takrat najete prostore, naj me postaqvi na cesto. Imela pa sem srečo, da sem lahko kupila prostore v stari Ljubljani. Z zelo zmanjšanim številom slušateljev smo se preselili na Gornji trg in tam smo še danes.¨Znanja ti nihče ne more vzeti ¨Ves čas smo še naprej delali napol v ilegali. Dela seveda nikoli ni zmanjkalo, a vendar nas je ves čas spremljala senca prepovedi. Čuden občutek – čeprav se mi je v vseh letih oblikovalo zelo jasno spoznanje, ki je lahko tudi dragoceno življenjsko pravilo: če delaš dobro, pošteno in zavzeto, ti tega noben sistem, noben režim ne more vzeti.¨Vaše šole kar nekako ni v vseh tistih oglasih v časopisih in po televiziji. Kako to? ¨Ne vem, morda nam agresivnost ni potrebna. Ves čas smo delali na profesionalni ravni, ki smo jo vztrajno dopolnjevali z najnovejšimi dosežki v svetu. Poleg tega človek, ki je prisiljen delati v, rekla bom skorajda izrednih okoliščinah, naredi ponavadi več, iztisne iz sebe vso moč in vso domiselnost, kar je premore, hkrati pa se trudi, da strokovno dobiva kolikor se le da novih informacij. In potem seveda pridejo rezultati.¨ Na kakšnih osnovah jezikovnega izobraževanja ste začeli, kako ste se dopolnjevali? ¨Imela sem srečo, da sem kmalu prišla v stik s profesorjem P. Guberino z zagrebške univerze. Ta univerza, še¨Imela sem srečo, da sem kmalu prišla v stik s profesorjem P. Guberino z zagrebške univerze. Ta univerza, še posebaj njena katedra za anglistiko, je takrat slovela kot ena najboljših. Guberina je s svojimi sodelavci prvi v svetu utemeljil načelo avdiovizualne metode pri poučevanju tujih jezikov. Njegova dognanja so bila revolucionarna, saj so temeljila na čisto novih znanstvenih raziskavah: učenje jezikov so se lotili s senzoričnega vidika zmožnosti dojemanja in ne le z racionalnega kakor dotlej. Informacije iz zunanjega sveta sprejemamo namreč skozi dva kanala, senzoričnega in racionalnega. Prvi je pri majhnih otrocih bolj razvit, zato lahko hitro pobirajo vse fonetične posebnosti tujega jezika. V letih šolanja, ko podatke sprejemamo skozi racionalni kanal, se ta kanal širi, medtem ko se senzorični kanal oži in počasi zamira. Toda prav jezik je fenomen, ki gaa je treba najprej sprejemati skozi senzorični, se pravi čutni in šele kasneje skozi racionalni kanal. Zato gre pri uspešnem učenju jezika najprej za rehabilitacijo senzoričnega kanala. No, to je jedro, vse drugo pa je tehnologija, ki je nastala s skrbnim dopolnjevanjem in prakso; podrobnosti iz razumljivih razlogov seveda tu ne želim razlagati.¨Morda še tale zanimivost: prof. Guberina je svoje raziskave razširil še na medicinsko področje in dosegel prav osupljive rezultate pri rehabilitaciji gluhih. Kasneje je po svetu ustanovil celo vrsto rehabilitacijskih inštitutov. Prav zveza med zmožnostjo slušnega dojemanja jezika in učenjem tujega jezika je, kot pravi Boštjančičeva bistvo vsega. Zveza je polleg tega samoumevna in poučevanje, ki temelji na tej podlagi, je tudi veliko hitrejše in uspešnejše. ¨Na zagrebško univerzo sem potem hodila še leta in leta na izpopolnjevanje in hospitacije. Profesor Guberina je nazadnje odšel, vendar je pustil za sabo dragoceno dediščino, na kateri se je dalo zgraditi visokoprofesionalno in uspešno metodo. Zares: ob spremljanju vseh sprotnih dosežkov na podroćju poučevanja jezikov, ob pogostem izpopolnjevanju na univerzah in v jezikovnih šolah v Angliji in Nemčiji si upam trditi, da smo v Internationalu razvili metodologijo, ki zagotavlja optimalno pomoč strokovnjaka tistemu, ki bi se jezika rad naučil tako, da bi tekoče govoril. Je pa pri učenju jezika seveda vendarle tako kot pri vsakem drugem učenju. Naš profesor latinščine nam je govoril: niti besedice vas ne morem naučiti, če se je ne naučite sami.¨
MAJHNI OTROCI IN TUJI JEZIKI Nedavno tega smo se udeležili prvega otroškega bazarja – nekakšen sejem je bil to, ki naj bi ponudil kar največ tistega, kar lahko damo otrokom, v smislu izobraževanja, zabave, iger, in podobno. Pa sem začudena opazila, da ponujajo svoje jezikovne usluge (učenje tujih jezikov) velike nacionalke in uspešne domače jezikovne šole, za katere sem vedela, da so se doslej ukvarjale le s poučevanjem odraslih. Malo sem se pozanimala, pa so mi povedali, češ, zakaj pa ne, saj se da z najmlajšimi tudi prav dobro zaslužiti, morda še bolj, ker starši mislijo, da morajo otroka čim prej dati v uk (niso mi povedali ravno s takšnimi besedami, a sporočilo je bilo jasno).S poučevanjem otrok se ukvarjam že 38 let – od takrat imam svojo jezikovno šolo in naj povem, da sem v teh, skoraj štirih desetletjih , nabrala precej vedenjain izkušenj. V začetku je bilo po svoje kar težko, saj zasebne jezikovne šole niso bile dovoljene, zato je bilo treba razviti zelo dober način dela, če smo se hoteli v primerjavi z državnimi institucijami, ki so imele državni blagoslov, obdržati. Razvili smo - prav za otroke – zelo posebno metodologijo, ki je bila plod resnega študija in izkušenj. Ugotovili smo tole: resno delo, se pravi, gradnja in sprejemanje tujega jezika, se pri otroku začne šele pri sedmem, osmem letu. Poprej, ko se otroku ponujajo različne »igralne urice«, »jezikovne igrice«, pesmice, in podobno, to vse nima nobenega učinka, otrok si kaj dosti tega namreč ne zapomni, ker ne čuti potrebe po uporabnosti. V zgodnjih letih – se pravi od takrat, ko spregovori, to je od drugega leta naprej, mora otrok sprejeti toliko drugih informacij: predvsem se mora naučiti materinega jezika, s katerim komunicira v svojem okolju; njegova senzorika (vsi čuti) je zelo odprta – kot da bi imel nekakšne tipalke, s katerimi zaznava svet okoli sebe . Zato se tudi zdi, ko tako lepo ponavlja tuji jezik, kadar je n.pr. na »igralni urici«, da od njega tudi kaj odnese: pa ne, ko ponovi za tistim, ki ga uči, tudi že pozabi: tujega jezika v svojem okolju namreč ne potrebuje. Popolnoma drugače je, ko otrok živi v tujem okolju in je v stiku s tujim jezikom po nekaj ur na dan: v tem okolju otrok potrebuje tuji jezik za komuniciranje s svojo okolico in je tudi v stiku s tujim jezikom veliko dlje. Pri nas pa se dogajajo »igralne urice« po večini dvakrat na teden po eno uro. Učinka seveda ni - trenutno se morda zdi, da se je otrok nekaj naučil, a kasneje ne ostane skoraj nič. Pogosto smo dobivali v uk otroke, za katere so nam starši povedali, da so se že »učili«, morda dve ali tri leta: a z njimi smo morali začeti od začetka. Šele dober jezikoslovec, ki ve, kako graditi jezik, ki pozna »skelet« jezika, ga otroku tudi pravilno posreduje. Otrok niti ne bo vedel ali razumel, da se uči tuj jezik, a tisti, ki dela z njim, je kot animator lutk: natanko ve, kako vleči vrvice, po katerih se giblje otrokovo učenje , natanko mora poznati ogrodje jezika, ki ga nato posreduje otroku v obliki »mini-dialogov«, jezikovnih igric in pesmic – v svetu, ki je otrokov. Zakaj torej tri-, štiri-, petletnemu otroku kratiti dragocen čas, ki naj bi ga imel za igro, za stvari, ki jih mnogo bolj potrebuje, kot pa učenje tujega jezika?Pustimo ga, da tisto malo let, ki jih še lahko preživi v otroškem svetu, v njem tudi uživa, kasneje bo imel več kot dovolj časa, da se nauči tujih jezikov, za kakršne se že odločimo. |
|
 |
International Education 2005 | Zasebnost podatkov | Produkcija: Resitev.net |